Monday, January 27, 2014

Srbenje

Včeraj se je na plaži name spravil en tečen komar, ki mi je očitno želel presesati cele noge od kolen navzdol. Žal sem ga opazila šele pri njegovem devetem piku in ga počila tako močno, da so se njegovi sesalni dnevi zaključili.

Ker sem na komarjeve pike občutljiva malo bolj kot večina ljudi, imam danes katastrofalne noge. Vsi piki so rdeči in malce otečeni, ampak to še ni najhuje. Eden izmed njih, tisti na mečih, ima radij 3 cm in je na otip trd. Vse skupaj pa srbi ko svinja ne glede na to, kakšen obkladek dam gor.

Hudičevo srbi in ko stopim na levo nogo, me zabolijo leva meča, ker je bil gospod očitno malce preveč lačen. Ok, priznam, zjutraj sem si dala duška in se divje praskala, dokler ni zaleglo in verjetno je tudi to naredilo svoje. Ampak pri devetih pikih človek srbenja že ne more več ignorirati.

Monday, February 11, 2013

Diplo

Je že? Ali je še ni? Tudi letos čakam na otvoritev pomladi, katero mi vsako leto okrok marca uprizorijo ptiči. Ne moti me vreščanje in njihovo skakanje po balkonu, le posrat ga ne bi rabli celega! A spomladansko pometanje ptičjih kakcev z balkona je zame skoraj da že rutina, kot pozimi kidanje snega z dvorišča. In kaj je še razen ptičev in zvončkov najočitnejši znanilec pomladi? Bosanec z lopato in mešalcem za beton…prav pošteno so se že zakopali v jarke, čeprav se pomlad še uradno ni začela.
Ker je pomlad nekaj novega in bla bla bla nov začetek, se mi je uspelo prepričati, da začnem pisati diplomo. In spet je potrebno bolj pogosto v Ljubljano, kar mi najbolj ne ugaja. Za kar pa niti ne rabim določenih razlogov, Ljubljana pač ni kaj prida. Tako sem bil po študijskem premoru ponovno v Lj, nerazpoložen za vse, stal na avtobusni postaji tuhtal, kako prav bi prišel gsm aparat z klimo ali vsaj s kaloriferjem, da bi me pogrelo, navkljub ugodni Trontljevi napovedi vremena (namesto, da bi ta stari komunist vsaj enkrat prav napovedal vreme, se ubada z raznimi političnimi opazkami). Tako preklinjam Trontlja in obžalujem, da moji mami vse moje otroštvo ni uspelo me navaditi na dolge gate, ko zaslišim za sabo nekam čudno vreščanje : ˝ Kran! Trboule! KRAN, TROBOULE˝…ubadam se stem, kaj za eno vrsto bi pripisal temu vreščečemu bitju, ko zaznam, da bi lahko bilo to ženska. Samo to mi je še manjkalo sredi tega mraza in Ljubljane…pobesnela ženska! Glede na velikost in rdečo kapo na glavi, bi skoraj da bila palček, a po njenem zajedljivo užaljenem izrazu na obrazu bo kar škrat. ˝KRAN, TRBOULE˝ ponavlja…to bitje z veliko milko v žepu. Ker nisem niti malo pri volji se bavit z čudaki se umaknem temu vreščanju, a verjetno ker sma na postaji sama, pricaplja do mene z vreščečim glasom: ˝tis pa pridn ko si šeu na malco!drugi pa sam mamila jejo˝. Ma kaka malca, če grem na fax…to je bilo vse kar sem rekel, in če si ne bi tako nagnusno nekaj iskala po ustih bi jo še vprašal če se ji meša, a sem raje pripravil za vstop na avtobus, ki se je hvalabogu prikazal. Čudo od čuda tole ženšče, ko bi človek vsaj vedel kaj se ji mota po glavi.
Kmalu po vstopu na bus zaslišim sirene! Nič novega ! Saj se peljem mimo Fužin, kjer sploh ni pomembno če slišiš rešilca ali policijo, razlika je le to, če slišiš policijo se verjetno kje koljejo, če rešilca pa so verjetno koga že zaklali. A celi avtobus zvija vratove in zija skozi okna, kaj je? Pilicija ali rešilec? Tako se vozim do faxa in tuhtam kako naj vstopim k profesorju. Najlažje bi bilo, če bi potrkal in rekel da sem prišel na govorilne ure, a ker se mi je netočnost že preveč zažrla v karakter, sem tudi tokrat govorilne ure že zamudil, če prav sem bil na njih najavljen. In kaj če me vpraša zakaj sem zamudil? Ni mi preostalo mi nič drugega kot to, da se držim dveh mojih stalnih osnovnih pravil: ne laži se, a ne bodi preveč iskren. Tako sem potrkal, vprašal če lahko malo zmotim, da mi ni uspelo v tem gostem prometu pravočasno prispeti iz Maribora. Zlagal bi se če bi rekel da sem hitel, preveč iskren bi bil če bi povedal, da take gužve pa tudi ni, da sem zamudil za celo uro…na srečo, se je vse ok končalo in diplomska je dobila dodatna navodila.